Projekt BeeAware - Kaj vse ogroža čebele
Projekt BeeAware - Kaj vse ogroža čebele
8. 11. 2019
Uroš G. (KABINET ŽUPANJE)
186
Janez Gregori
Uvodoma lahko rečemo, da za grožnjami čebelam večinoma stoji človek s svojimi različnimi dejavnostmi. Največkrat omenjamo uporabo raznih sredstev, ki jih v poljedelstvu in sadjarstvu uporabljajo za zaščito pridelkov, ki nam predstavljajo hrano. Pri nepravilni uporabi teh sredstev, zlasti ob nepravem času, to je v času, ko so čebele še dejavne, prihaja lahko do njihovih pomorov. Mrtve čebele vidimo pred panji, umiranje čebel samotark in čmrljev pa ostane skrito našim očem, preprosto izginejo. Če smo na to sploh pozorni.
Premalokrat se zavedamo, da je kar sedemdeset odstotkov naših hranil odvisnih od opraševanja čebel.
Znanstveniki ugotavljajo, da na čebele delujejo tudi valovi mobilne telefonije. Ugotavljajo, da med telefonskimi klici čebele lahko izgubijo čut za orientacijo, kar spravlja njihova življenja v nevarnost.
Vremenske neprilike
Dejstvo je, da se podnebje spreminja, prihaja do vremenskih pojavov, ki jim prehitro rečemo kar katastrofa. Potlej pa ugotovimo, da se je to že kdaj dogajalo.
Vreme je bilo letošnjo pomlad nenavadno. Zgodaj aprila so bile temperature visoke, čebele so pohitele na pašo in v panjih je bilo vse več zalege. Na cvetju, zlasti na cvetovih bele mrtve koprive, so se zadrževali številni čmrlji in nabirali hrano, cvetni prah in medičino. Potlej pa se je maja vreme spremenilo, močno se je ohladilo in dan za dnem je deževalo. Čebelarji smo morali hraniti svoje varovanke, da niso propadle od lahkote. Ko se je vreme spet ustalilo, so čebele odletele na pašo, čmrljev ni bilo več na spregled. Niso prišli do hrane in lakota je opravila svoje.
Bolezni
Čebelarji poznamo številne bolezni, ki ogrožajo naše varovanke. Pa bomo bežno omenili samo tri. Najhujša je huda gniloba čebelje zalege, bacili, ki jo povzročajo, napadajo ličinke, da v pokriti zalegi odmirajo. Pri močni obolelosti je treba sežgati družine skupaj s panji. Če pa je bolezen odkrita pravočasno, je še možno uspešno zdravljenje.
Nosemavost je nevšečna bolezen prebavil, ki jo povzroča pražival (mikrosporidij) nosema. Bolezen se razvija v srednjem črevesju, zaradi slabe prebave se v črevesju kopiči slabo prebavljena hrana, zadek postaja vse bolj napet in čebele se iztrebljajo že v panjih in na njihovih pročeljih. Ker je oteženo tudi letenje, kmalu padejo na tla ali pa množično odmirajo v panjih. Nosemavost je pogojna bolezen, kar pomeni, da so povzročitelji stalno prisotni v panju, bolezen pa izbruhne, če se pojavijo ugodni pogoji zanjo. Glavni izvor te bolezni je staro onesnaženo satje.
Viroze so vse večji problem. Povzročajo jih različni virusi, ki ogrožajo čebele. Ena od razlag, zakaj so v porastu, je tudi ta, da varoje s poškodbami hitinskega ovoja čebeljega telesa, ko si delajo pot do hrane, odpirajo tudi pot za vstopanje virusov. Delovanje virusov se kaže tako v spremembah na čebeljem telesu kakor tudi v njihovem obnašanju.
In glavna bolezen – varoza
Ker ima v rokah praktično usodo našega čebelarstva, ji posvetimo več pozornosti. Povzročitelj zajedavske bolezni varoze je pršica varoja, ki je prvotno živela samo na azijski čebeli, to je v Aziji. Ta čebela je v dolgih obdobjih sobivanja s pršico razvila strategije, ki ji omogočajo preživetje. Med drugim čebele čistijo druga drugo in fizično odstranjujejo varoje. Ko pa so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zanesli varoje v Evropo, so se hitro naselile na naše, medonosne čebele in jih začele zajedati. Kmalu so se razširile po vsej Evropi. Ker je za našo čebelo to tuj zajedavec, se ne zna braniti pred njim, če čebelar ne priskoči na pomoč, mu čebelja družina podleže.
Pršica varoja je ploščata, prečno ovalna žival velikosti 1,2 x 1,6 milimetra. Ima štiri pare nog in še najbolj spominja na majceno rakovico. Razvija se v pokritih celicah čebelje in trotovske zalege. Varoje zajedajo že bube v pokriti zalegi, ko pa se zalega povali, gredo na odrasle čebele. Še do nedavnega so mislili, da se varoje hranijo s hemolimfo, to je krvjo čebel, novejše raziskave pa so pokazale, da se hranijo z mastnimi telesi, ki so na spodnji strani telesa živali.
Število varoj v družini mora čebelar zniževati. Za zatiranje varoj uporablja različna, seveda dovoljena sredstva, ki so lahko sintetične narave, preprosteje rečeno kemična sredstva, vendar ta puščajo ostanke v medu, lahko tudi v vosku. Med sredstvi za zatiranje moramo dati prednost naravnim, kot sta mravljinčna in oksalna kislina.
»Škodljivci« čebel
Glede na to, kakšne dobrote so v čebeljem panju, se ni čuditi, da je kar dolga vrsta tistih, ki bi radi prišli do njih. Največji je rjavi medved, ki je stalna grožnja čebelarjem, ki hočejo pasti svoje čebele v predelih, kjer je on doma. Pa tudi malo izven teh krajev dela čebelarjem sivo glavo. Pa ne zaradi tega, ker izprazni nekaj satov medu ali zalege, ampak zaradi postopka, kako pride do njih. Seveda ne more drugače, kot da panje razbije in s tem povzroča veliko gospodarsko škodo.
Čebele in njih dobrote pa dišijo tudi najmanjšim med sesalci, rovkam in mišim, ki se v panj splazijo skozi žrelo, miši se lotijo satja in medu, rovke pa so žužkojedi in se lotijo čebel. Satje privablja voščene vešče, katerih ličinke se hranijo z voskom. Točneje: na satu požirajo vosek, prebavijo pa vse tisto, kar se voska drži, predvsem ostanke cvetnega prahu. V temnem prostoru, v panju ali omari, lahko uničijo vse satje.
Med vsemi najhujši škodljivec čebel je nevesten čebelar. Ni vsakdo čebelar, če nabavi čebele in jih postavi v bližino svojega doma. Treba je tudi zanje skrbeti, jih neprestano opazovati, da se pravočasno lahko prepreči morebitna bolezen. Šiba božja v čebelarstvu je varoza, ki zahteva vso pozornost. Na deset tisoče čebeljih družin (od vsega okoli dvesto tisoč) v Sloveniji vsako zimo propade, ker postopki čebelarjev proti varozi niso bili opravljeni pravočasno ali pa sploh ne. In pozabili so jim za zimo dati potrebne zaloge hrane. Potlej se pa čudijo, zakaj so družine propadle in iščejo vse mogoče vzroke – samo sebe ne vidijo. Pravzaprav bi moralo biti kaznivo, če čebelje družine propadejo zaradi čebelarjeve malomarnosti. Pri nas pa včasih še pričakujejo kakšno odškodnino od države …
Pomoč čebelam samotarkam
in čmrljem
Za preživetje potrebujejo hrano, ki jo dobijo na čim pestrejšem cvetju. Lahko pa jim pomagamo z bivališči, za čmrlje pripravimo tako imenovane čmrljake, majhne zabojčke s primerno vhodno odprtino. Za čebele samotarke pa lahko v kakšno suho deblo izvrtamo luknjice različnih premerov, izvrtane pa morajo biti malo poševno, da je vhod na najnižji točki in voda ne more vanje.
Premalokrat se zavedamo, da je kar sedemdeset odstotkov naših hranil odvisnih od opraševanja čebel.
Znanstveniki ugotavljajo, da na čebele delujejo tudi valovi mobilne telefonije. Ugotavljajo, da med telefonskimi klici čebele lahko izgubijo čut za orientacijo, kar spravlja njihova življenja v nevarnost.
Vremenske neprilike
Dejstvo je, da se podnebje spreminja, prihaja do vremenskih pojavov, ki jim prehitro rečemo kar katastrofa. Potlej pa ugotovimo, da se je to že kdaj dogajalo.
Vreme je bilo letošnjo pomlad nenavadno. Zgodaj aprila so bile temperature visoke, čebele so pohitele na pašo in v panjih je bilo vse več zalege. Na cvetju, zlasti na cvetovih bele mrtve koprive, so se zadrževali številni čmrlji in nabirali hrano, cvetni prah in medičino. Potlej pa se je maja vreme spremenilo, močno se je ohladilo in dan za dnem je deževalo. Čebelarji smo morali hraniti svoje varovanke, da niso propadle od lahkote. Ko se je vreme spet ustalilo, so čebele odletele na pašo, čmrljev ni bilo več na spregled. Niso prišli do hrane in lakota je opravila svoje.
Bolezni
Čebelarji poznamo številne bolezni, ki ogrožajo naše varovanke. Pa bomo bežno omenili samo tri. Najhujša je huda gniloba čebelje zalege, bacili, ki jo povzročajo, napadajo ličinke, da v pokriti zalegi odmirajo. Pri močni obolelosti je treba sežgati družine skupaj s panji. Če pa je bolezen odkrita pravočasno, je še možno uspešno zdravljenje.
Nosemavost je nevšečna bolezen prebavil, ki jo povzroča pražival (mikrosporidij) nosema. Bolezen se razvija v srednjem črevesju, zaradi slabe prebave se v črevesju kopiči slabo prebavljena hrana, zadek postaja vse bolj napet in čebele se iztrebljajo že v panjih in na njihovih pročeljih. Ker je oteženo tudi letenje, kmalu padejo na tla ali pa množično odmirajo v panjih. Nosemavost je pogojna bolezen, kar pomeni, da so povzročitelji stalno prisotni v panju, bolezen pa izbruhne, če se pojavijo ugodni pogoji zanjo. Glavni izvor te bolezni je staro onesnaženo satje.
Viroze so vse večji problem. Povzročajo jih različni virusi, ki ogrožajo čebele. Ena od razlag, zakaj so v porastu, je tudi ta, da varoje s poškodbami hitinskega ovoja čebeljega telesa, ko si delajo pot do hrane, odpirajo tudi pot za vstopanje virusov. Delovanje virusov se kaže tako v spremembah na čebeljem telesu kakor tudi v njihovem obnašanju.
In glavna bolezen – varoza
Ker ima v rokah praktično usodo našega čebelarstva, ji posvetimo več pozornosti. Povzročitelj zajedavske bolezni varoze je pršica varoja, ki je prvotno živela samo na azijski čebeli, to je v Aziji. Ta čebela je v dolgih obdobjih sobivanja s pršico razvila strategije, ki ji omogočajo preživetje. Med drugim čebele čistijo druga drugo in fizično odstranjujejo varoje. Ko pa so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja zanesli varoje v Evropo, so se hitro naselile na naše, medonosne čebele in jih začele zajedati. Kmalu so se razširile po vsej Evropi. Ker je za našo čebelo to tuj zajedavec, se ne zna braniti pred njim, če čebelar ne priskoči na pomoč, mu čebelja družina podleže.
Pršica varoja je ploščata, prečno ovalna žival velikosti 1,2 x 1,6 milimetra. Ima štiri pare nog in še najbolj spominja na majceno rakovico. Razvija se v pokritih celicah čebelje in trotovske zalege. Varoje zajedajo že bube v pokriti zalegi, ko pa se zalega povali, gredo na odrasle čebele. Še do nedavnega so mislili, da se varoje hranijo s hemolimfo, to je krvjo čebel, novejše raziskave pa so pokazale, da se hranijo z mastnimi telesi, ki so na spodnji strani telesa živali.
Število varoj v družini mora čebelar zniževati. Za zatiranje varoj uporablja različna, seveda dovoljena sredstva, ki so lahko sintetične narave, preprosteje rečeno kemična sredstva, vendar ta puščajo ostanke v medu, lahko tudi v vosku. Med sredstvi za zatiranje moramo dati prednost naravnim, kot sta mravljinčna in oksalna kislina.
»Škodljivci« čebel
Glede na to, kakšne dobrote so v čebeljem panju, se ni čuditi, da je kar dolga vrsta tistih, ki bi radi prišli do njih. Največji je rjavi medved, ki je stalna grožnja čebelarjem, ki hočejo pasti svoje čebele v predelih, kjer je on doma. Pa tudi malo izven teh krajev dela čebelarjem sivo glavo. Pa ne zaradi tega, ker izprazni nekaj satov medu ali zalege, ampak zaradi postopka, kako pride do njih. Seveda ne more drugače, kot da panje razbije in s tem povzroča veliko gospodarsko škodo.
Čebele in njih dobrote pa dišijo tudi najmanjšim med sesalci, rovkam in mišim, ki se v panj splazijo skozi žrelo, miši se lotijo satja in medu, rovke pa so žužkojedi in se lotijo čebel. Satje privablja voščene vešče, katerih ličinke se hranijo z voskom. Točneje: na satu požirajo vosek, prebavijo pa vse tisto, kar se voska drži, predvsem ostanke cvetnega prahu. V temnem prostoru, v panju ali omari, lahko uničijo vse satje.
Med vsemi najhujši škodljivec čebel je nevesten čebelar. Ni vsakdo čebelar, če nabavi čebele in jih postavi v bližino svojega doma. Treba je tudi zanje skrbeti, jih neprestano opazovati, da se pravočasno lahko prepreči morebitna bolezen. Šiba božja v čebelarstvu je varoza, ki zahteva vso pozornost. Na deset tisoče čebeljih družin (od vsega okoli dvesto tisoč) v Sloveniji vsako zimo propade, ker postopki čebelarjev proti varozi niso bili opravljeni pravočasno ali pa sploh ne. In pozabili so jim za zimo dati potrebne zaloge hrane. Potlej se pa čudijo, zakaj so družine propadle in iščejo vse mogoče vzroke – samo sebe ne vidijo. Pravzaprav bi moralo biti kaznivo, če čebelje družine propadejo zaradi čebelarjeve malomarnosti. Pri nas pa včasih še pričakujejo kakšno odškodnino od države …
Pomoč čebelam samotarkam
in čmrljem
Za preživetje potrebujejo hrano, ki jo dobijo na čim pestrejšem cvetju. Lahko pa jim pomagamo z bivališči, za čmrlje pripravimo tako imenovane čmrljake, majhne zabojčke s primerno vhodno odprtino. Za čebele samotarke pa lahko v kakšno suho deblo izvrtamo luknjice različnih premerov, izvrtane pa morajo biti malo poševno, da je vhod na najnižji točki in voda ne more vanje.
